O predstavi (Tanja Kramar)
O AVTORJU
Rojen je bil leta 1909 v Slatini (Romunija), kot sin Romuna in Francozinje. Otroška leta je preživel v Franciji, v svojih esejih se spominja, kako ga mati ni mogla odtrgati od lutkovnih predstav v pariškem parku Luxembourg. Oče, ki ga Eugène zaradi zaničevalnega odnosa do matere in sestre ni maral, je med I. svetovno vojno zapustil družino in se vrnil v Romunijo, pod pretvezo se je ločil in si tam ustvaril novo družino. Ionesco se je vrnil v Bukarešto in na tamkajšnji najstarejši univerzi Colegiul Naţional Sfântul Savado doštudiral francosko literaturo, postal učitelj francoščine in literarni kritik. Leta 1936 se je poročil s študentko prava in psihologije Rodico Burileanu; v zakonu se jima je leta 1944 rodila hči Marie France-Ionesco, za katero je kasneje napisal vrsto nekonvencionalnih otroških zgodb.
Pred vojno se je z ženo preselil v Pariz, kjer je zaradi izbruha II. svetovne vojne tudi ostal. Dobil je francosko državljanstvo, delal kot skladiščnik, kasneje pa kot korektor pri založbi. Po vojni se je uveljavil kot dramatik, pisatelj in esejist. Ionesco je, kljub temu da ga je kot otroka začarala gledališka umetnost, kot odrasel zavzel do gledališča skoraj sovražno stališče. »Včasih se mi zdi, da sem se pisanja za gledališče lotil zato, ker teatra nisem maral.« V začetku petdesetih let se je zapisal med najpomembnejše dramatike 20. stoletja in ob Beckettu postal utemeljitelj dramatike absurda. Prav njegovo kritično stališče do takratnih gledaliških praks je vplivalo na razvoj novih dramskih in uprizoritvenih načinov. »V gledališču se mi je vse zdelo obupno. Ko sem videl, kako se igralci popolnoma enačijo z dramskimi osebami in – na primer – jočejo na odru, s pravimi solzami, mi je bilo to neznosno, menil sem, da je kaj takega nespodobno.«
Prva in še danes najuspešnejša Ionescova antidrama Plešasta pevka (La Cantatrice chauve) se je začela kaliti leta 1948, navdihnili pa so jo učbeniki za učenje angleščine, kjer je Ionesco naletel na ponavljajoče fraze in brezsmiselne dialoge. Njegov prvi dramski poskus je bil krstno uprizorjen 11. maja 1950 v Theatre des Noctambules. Sledile so uprizoritve iger Učna ura (La Leçon, 1951) in Stoli (Les Chaises, 1952). Po Nosorogih (Les Rhinocéros), ki so bili uprizorjeni 25. januarja 1960 v gledališču Odéon, je Ionesco doživel svetovno slavo. Sledile so še druge igre: Žrtve dolžnosti, Jakob ali pokornost, Brezplačni morilec, Nosorogi, Kralj umira, Žeja in lakota, Macbett, Ta strašni bordel itd. Umrl je leta 1994 v Parizu.
PLEŠASTA PEVKA
Slavno igro, ki je utemeljila dramatiko absurda in močno zaznamovala razvoj gledališča v drugi polovici dvajsetega stoletja, je avtor sam označil za antidramo. V Plešasti pevki se ne zgodi tako rekoč nič.
Leta 1948, preden sem napisal Plešasto pevko, sploh nisem imel namena, da bi postal dramatik. Moja edina ambicija je bila, da bi se naučil angleščine /.../ in tako sem s tem ciljem pred očmi nekega dne, kakšnih osem ali deset let je tega, odšel ven in si kupil francosko-angleški učbenik konverzacije za začetnike. Lotil sem se dela. Marljivo sem prepisal iz svojega učbenika sezname "pogovornih fraz", da bi se jih naučil na pamet. A takoj ko sem jih prebral, sem ugotovil, da se ne učim angleščine, temveč vrsto presenetljivih resnic: da ima teden sedem dni, na primer (kar sem po naključju že vedel); ali da je pod spodaj, medtem ko je strop zgoraj - še en pojav, ki sem se ga sicer morda v temelju že zavedal, o katerem pa nisem še nikdar resno premišljeval ali pa sem celo kar pozabil nanj, zdaj pa se mi je nenadoma pokazal kot slepeče razodetje: osupljivo, in vendar nedvomno resnično.
/.../
Besedilo Plešaste pevke, ali bolje, mojega učbenika angleške (ali pa ruske, ali portugalske, zaradi mene) konverzacije, ki je narejeno, kot je, se pravi iz že narejenih izrazov, iz najbolj očitnih banalnosti, kar si jih je mogoče predstavljati, mi je tako razkrilo skrivnost "govoriti in ne povedati ničesar", skrivnost govoriti in ne povedati ničesar zato, ker ni kaj osebnega povedati, odsotnost notranjega življenja, mehanično brezdušnost vsakdanje rutine: človeka, ki je popolnoma potopljen v svoj socialni kontekst in nerazločljiv od njega. Smithova in Martinova ne znajo več govoriti, ker ne znajo več misliti; in ne znajo več misliti, ker ne poznajo več pomena čustva, ker nimajo v sebi nobenih strasti; ne znajo več biti in zato lahko "postanejo" kdorkoli, karkoli; ker niso v sebi, niso nič drugega kot drugi ljudje, pripadajo neosebnemu svetu, so zamenljivi.
Eugene Ionesco, Notes et contre-notes, 1962
Antidrama, ki je vodilo našega dela, pa se kljub vsemu kaže v presenetljivo gledljivi podobi. Razkrivajo se absurdne zgodbe, ki so zanimive zaradi svoje drugačnosti. Ne slikajo vsebin, temveč oblike. Zdolgočaseni človeški odnosi so tako zapolnjeni s samovšečnim čvekanjem in nesmiselnim navdušenjem. Če so vse zgodbe že napisane, če ni ničesar več za povedati, sploh ni pomembno, o čem zgodbe pripovedujejo. Če ravno izpraznjeni liki sami po sebi nimajo namena biti komični, pa nas s svojo normalno nenormalnostjo silijo v smeh. Vendar pa ima ta smeh grenak priokus in poudarja groteskno podobo odtujenega socialnega življenja. Plešasta pevka pravzaprav prikazuje ‘tragedijo jezika’, razpad smisla, pri čemer nesmiselni pogovori in absurdna razmišljanja razkrivajo izpraznjenost sodobnega življenja, začinjeno z obilico ostrega, inteligentnega ionescovskega humorja. Edini smiseln in toplejši odnos v celotnem delu se pokaže v ozadju, v stranskih vlogah služkinje in gasilca. Drama se nikoli ne konča. Znova se začne vse od začetka. Le s to razliko, da zamenjajo vloge.
Verjamemo, da ideja Plešaste pevke nima posebnega moralističnega ozadja, je bolj parodija komercialnega gledališča in rušenje kartezijanskega racionalizma z iracionalnimi pojavi in dogajanji. Je odsev meščanske družbe v predmestju Londona, kjer je zapovedana vsakdanja rutina načela vsakršno refleksijo in povezanost z notranjo vsebino. Slednje izražamo s pretiravanje v izreki, razen tega pa ne delamo nobene posebne ‘drame’. Paralizirano telo, robotizirana čustva in maloštevilni burleskni gibi razkrivajo svojevrstno dramo.
|
